Polhov Gradec (J. in B. Jurjevčič / F. Ankerst / M. Kokalj in T. Mihelič)
Pred mnogimi leti v kraj Gradec,
prijezdil je cenjen gospod,
utrujen pred krčmo razjaše
in konja priveže za plot.
Soj zvezdic gospodu pokaže,
v gostilno uhojeno pot,
kjer dušo si z vinčkom priveže,
s klobaso podpre, kot gospod.
Konj privezan sam, pri plotu,
polhov družbico dobi,
uzdo, sedlo in še torbo
so požrli in odšli.
Častiti gospod, okrog poldne ,
iz krčme se je primajal,
ko videl je konja brez sedla, bi skoraj fršlog ga užgal.
O, mejduš, poglejte, ni sedla!
Kako zdaj iz Gradca naprej?
Ker družba je polhov ga snedla,
naj Polhov bo Gradec odslej!
Polhov Gradec, je le eden,
star je več, kot šest sto let.
Polhov Gradec, lep napreden,
v znamenitosti je vpet.
Zlato pero (J. in B. Jurjevčič / F. Požek / M. Kokalj in T. Mihelič )
Zlato pero na obzorju
riše poletni večer,
fant je na prvem sprehodu
deklico svojo objel.
Veter kot žametne roke
boža razgrete dlani,
cvetje v tihih dobravah
v mraku zapira oči.
Zlato pero na obzorju
zgodbe poletnih noči
piše za nežne spomine
prvih ljubezni strasti.
Tiho odšla sta med polja,
sama in stran od ljudi,
mlada ljubezen si išče
rada samotne poti.
ENO POLETJE OBA BOSTA SKRILA
ZA LETA PRIHODNJA
NA SREDO SRCA.
NA TO POLETJE NIKDAR POZABILA,
ČETUDI SE BOSTA
POZNEJE RAZŠLA.
Kraval (J. in B. Jurjevčič ter Franc Ankerst/ F. Ankerst / M. Kokalj)
U Begnah’n p’r Jožovc s’m slišov,
de v Škofj’ Lok bo an kraval,
de kar na pvac viže domače
muskontarj’ bojo špilal.
Za kva pa zej to je tok važ’n?
Kraval se brez muske nardi,
fantinam, če kriv prst pokažeš,
kraval bo, de tekva bo kri.
Nej tole bo prov glih kar voče,
bom špilov, pa tud čev kraval,
čê dol mene h puncam uleče,
pa tud de mo mau zašpilal.
Jure, Jure, res s’ guh
to na bo kraval,
tam morš pet znat, met posluh,
tam je festival.
Če boš dol šu, fajn zapoj,
punc se na ustraš,
glej, de fušov navš, dev joj,
tam pokaš, kva znaš!
Pa glej, de navš ker pomižiknu,
ker vnev se bo vor’ng kraval,
od fantov b’ brž kašno skupu,
al pa b’ za pjačo j’m dav.
Zadnja noč (J. Jurjevčič, B. Jurjevčič / M. Vrh / T. Mihelič)
Na blazini je ostal ves najin čas,
vsi trenutki, sveža jutra tistih dni.
V meni noč gori, ko tiho zaboli
tvoj pogled, ko vem da skupaj z drugim si.
Skozi okno sije hladen, mrzel sij,
ko se zopet mesečina k nam spusti.
Vse preveč bilo je sladkih le besed,
vse prevečkrat odmaknila si pogled.
Več kot sto obljub in vedno tvoj nasmeh,
ko poljub zbudil je v meni sladek greh.
Vem, morda bi le živela ti mladost,
ni poti nazaj, porušen je zdaj most.
Pusti, pusti sanjati mi, dekle,
naj še enkrat bo tako kot prve dni.
Pusti, pusti upati mi to noč,
preden v zarji jutra ti odšla boš proč.
V ljubezni ni laži (T. Sečnik / F. Ankerst / M. Kokalj in T. Mihelič)
Lahko se nosiš kakor hočeš
in ošabna si za tri,
če pogledati me nočeš,
mene to nič ne boli!
Si mi z lažmi prevzela fanta,
vem, da srečen ni s teboj,
spet za mano rad pogleda
in bi bil lahko še moj!
A jaz ne bom nikdar sprejela
ga skesanega nazaj,
vedno senca bi pokrila
najin nepozabni maj!
Zato mi danes je vseeno
prav za vsako, ki je z njim
in zato spomini moji
so brez solz in bolečin!
Kdor si srečo pridobi
tako, kot si storila ti,
se vrne kmalu mu tako,
da je še več izgubil bo!
Laž prekratke ima noge
in hitro v past ujame se,
v ljubezni pravi ni laži,
le resnica govori!
Življenje knjigo piše (J. in B. Jurjevčič ter T. Sečnik / M. Vrh /M. Kokalj in T. Mihelič)
Našo je deželo ljubil res iskreno iz srca,
ko se v jutru je prebudil, vabil ga je klic gora.
Je prehodil tu stezice, med borovci vriskal, pel,
gledal v dalji je meglice, vedno višje si želel.
Naši so vrhovi mali, prave gore da ti svet,
se v tujino je odpravil, tam pričakal ga je led.
V vrhovih Himalaje cvet mladosti je zaspal,
mati zdaj ne ve za kraje, kjer za vedno je ostal.
Življenje vedno nam knjigo piše,
vsaka stran v njej je le en dan.
Življenje vedno nam knjigo piše,
morda povest bo to, morda roman.
Doktor 1A (J. in B. Jurjevčič / F. Ankarst / M. Kokalj in T. Mihelič)
Na fax sem pridno hodil,
ker rad bi doktor bil,
za puncami sem škilil,
zelo je bil marljiv.
Na praksi medicine,
mi ni prav dobro šlo,
skalpel in golo truplo
sta vzela moč mi vso.
Leto dni po tem dogodku
fant je zablestel,
saj na faksu vse odličnjake,
je prehitel.
Zdaj je doktor medicine,
ni, kar on ne zna,
strokovnjak je,
ena A.
Strokovno vas pregledam,
da ni kaj hudega,
strokovno vas prešlatam,
od glave do peta.
Arcnije vam zapišem,
bolniške malo več,
ko zdravje vam porihtam,
obema to bo všeč.
To je doktor, kot se reče:
‘Doktor ena A!’
Te posluša, vpraša,
lep odgovor da!
Mamine pesmi (J.in B. Jurjevčič / I. Malavašič / M. Kokalj in T. Mihelič)
Poslušal sem napeve nežne,
ko čisto majhen bil sem še,
spoznal, da v pesmih je drhtelo
slovenske matere srce!
O domovini mi je pela,
ki da le eno vsak ima
in o ljubezni nesebični,
ki tam med brati dom ima.
In v pesmih rože so cvetele,
se slišal vrisk je vrh planin,
skrivnostno reke so šumele
in zemljo je oral trpin!
O hrepenenju mi je pela,
ki v vsakem srcu dom ima
in o ljubezni večni mladi,
ki je najlepši vzdih srca!
Dolgo že mama, ni te med nami,
a tvoje pesmi še v srcu žive;
večno so lepe, večno so mlade-
tam dom imajo- do zadnjega dne!
Vrni se (T. Sečnik / F. Ankerst / T. Mihelič)
Sto obljub in želja,
vroči poljubi, solze,
v noči slovesa so priče,
rekel si: Vrnem se!
Iz globine srca
reka ljubezni mi vre,
kakor molitev goreča
zate, ker ljubim te!
Ti, sreča, ljubezen si moja,
po tebi hrepenim,
brez tebe moj svet je puščava,
samote se bojim.
Nemir moj so sanje o tebi,
ob sebi iščem te,
ej, sreča, ljubezen ti moja
vrni, vrni se!
Vonj ljubezni dehté
pisma, v njih tvoje ime,
srečo to stiskam na prsi,
ljubljeni vrni se!
Iz globine srca
reka ljubezni mi vre,
kakor molitev goreča
zate, ker ljubim te!
Ti, sreča, ljubezen si moja,
po tebi hrepenim…
