Zadnja noč (J. Jurjevčič, B. Jurjevčič / M. Vrh / B. Jurjevčič)
Na blazini je ostal ves najin čas,
vsi trenutki, sveža jutra tistih dni.
V meni noč gori, ko tiho zaboli
tvoj pogled, ko vem da skupaj z drugim si.
Skozi okno sije hladen, mrzel sij,
ko se zopet mesečina k nam spusti.
Vse preveč bilo je sladkih le besed,
vse prevečkrat odmaknila si pogled.
Več kot sto obljub in vedno tvoj nasmeh,
ko poljub zbudil je v meni sladek greh.
Vem, morda bi le živela ti mladost,
ni poti nazaj, porušen je zdaj most.
Pusti, pusti sanjati mi, dekle,
naj še enkrat bo tako kot prve dni.
Pusti, pusti upati mi to noč,
preden v zarji jutra ti odšla boš proč.
Prešmentane dekline (B. Jurjevčič / I. Malavašič / B. Jurjevčič)
Sosedovo deklino že dolgo rad imam,
a ker preveč sem plašen, povedat ji ne znam.
Za kurenta napravim na pustni torek se,
k sosedu se odpravim, tja vleče me srce.
Po hiši sem razgrajal in vriskal prav močno,
deklino sem poljubljal, objemal jo srčno.
Zakaj si se našemil, saj dobro te poznam,
saj vem, da rad imaš me in jaz te rada imam!
Prešmentane dekline,
le kje vse to zvedo!?
S sosedo zdaj se ženim,
oh to bo še lepo!
Slovenska pesem (J. Jurjevčič / I. Malavašič / J. Jurjevčič)
V naši stari kmečki hiši
še mogočna peč stoji,
mama v njej še kruha nam peče,
še spomine nam budi.
Kadar zberemo ob njej se,
stare pesmi zadone;
pesmi, ki rode se v srcih
in božajo srce.
Bolečina v njih se skriva,
v njih so upanja, želje,
smeh je v njih in vrisk pradedov,
v njih so njihove solze.
Taka je slovenska pesem
kot usoda naroda,
ki stoletja hrepenel je,
da svoboden dom ima.
Želje so se izpolnile,
da svoboden je naš dom
le med brati ni še sloge-
jo sploh kdaj dočakal bom?
Tam ob peči pa kraljuje,
čista kakor gorski vir;
pesem, ki ljudem oznanja,
jim prinaša v srca mir!
Ljubezen (J. Jurjevčič, B. Jurjevčič / I. Malavašič / J. Jurjevčič)
Stari ljudje so nam govorili,
da naj prej dobro premislimo,
preden si bomo ženko izbrali,
da se ne opečemo.
Ko se zaljubiš pa je drugače,
rado se nekaj narobe zgodi.
Srce in pa pamet sta si nasprotna
kadar zažare oči.
Novi so časi, druge navade,
druge zdaj muhe ljubezen ima.
Ali še vedno pa je vsa lepa,
ko dotakne se srca.
In dokler na naši zemlji
rod človeški bo obstal,
tu ljubezen bo živela,
tu njen dih bo kraljeval.
Muhasta bo in prešerna,
tam se naselila bo,
kamor sama bo želela,
četudi komu prav ne bo.
Čudne koline (B. Jurjevčič / I. Malavašič / B. Jurjevčič)
Na vse zgodaj smo že vstali
in kozarček spili ga.
Saj smo si srčno želeli,
da bo vsak močan za dva!
Vsi prašiča smo zgrabili
in krepko držali ga.
Komaj trikrat je zacvilil,
že mu sapa je pošla.
Smo na stolu ga pustili,
v toplo kuhinjo odšli,
složno kačjo slino pili,
roke greli in kosti.
A naenkrat naša mama
je zavpila na vso moč:
Glejte! Prašič je pobegnil!
Hitro fantje na pomoč!
Smo po snegu ga lovili,
je naporen bil ta špas.
Komaj da smo ga ujeli,
strašno je upehal nas!
Drugič pa je le izdihnil,
smo takoj odrli ga,
da še enkrat ne bi zbežal
nam iz stola našega!
Tri leta že čakam (J. Jurjevčič, F. Ankerst / I. Malavašič / M. Kokalj)
‘Nocoj b’ zaplesava,
k’ mam tok čed’n gvant,
pa puš’lc za plesavca,
Boh dej, dev zaub’r fant.
D’kle, na ples te vab’m,
rad te b’ zavrtu,
če pa po ples boš votva,
bom s tabo v kamro šu.
Poglejte no tga fanta,
‘nkol me ni p’rjev,
‘nkol me ni osvajov,
le kranc’lc moj b’ vzev.
Tri leta s’m te, čakov,
te sanov vse noči,
pa zate s’m se garbov,
de spav bom tam k’t ti.
Tri leta že čakam,
de to se nardi,
tri leta te gledam,
ker všeč sm’ le ti.
To vigred fortuna
je h nama p’ršva,
odprva je kamro,
čer bova sama.
Šnopcarska (J. Jurjevčič / I. Malavašič / J. Jurjevčič)
Šnop’c ja kuhal stari Miha
In pa zraven godrnjal,
Da nihče mu ne pomaga
In tako bo sam garal.
Glej ga šmenta, boter Gašper
Prihiti mu na pomoč,
Skupaj kotel sta polnila,
Pridno pila celo noč.
Kar sta skuhala sta spila,
prazen sveti se bokal,
par garačev, veseljakov
bo brez likofa ostal,
Ali Miha, bistra glava,
Na rešitev spomni se;
Tja k sosedu sta zavila-
Tudi on ga kuhal je.
Skupaj pili, glasno peli
So še dolgo v beli dan;
Teden dni imeli mačka-
Tak pač šnop’carski je stan.
Ljubezen na prvi pogled (J.&B. Jurjevčič / I. Ankerst / J.&B. Jurjevčič)
Srečala sva se z očmi
sredi ulice
brez dotika, brez besed
sva vzljubila se.
Dolg pogled, iskriv nasmeh
in lesket oči
ognjevito govore:
“Vse pomeniš mi!”
Luni kradla sva noči,
soncu dan moč,
stokrat sva ponavljala
vsak poljubček vroč.
Kres te sreče je zgorel
kot snop slamice
spet je vse kot je bilo
srečno sem dekle.
To je ljubezen na prvi pogled,
kjer le oči govore,
ta simpatije prastari obred
skuša prav vsako srce.
To je ljubezen na prvi pogled,
kot meteor zažari,
če ne ugasne že prve tri dni,
pravo ljubezen rodi.
Dvorska knjužnica (P. Pogačar / P. Pogačar / M. Gorše, T.Mihelič)
Danes je en čuden dan,
ne vem kam bi se dal.
Podstrešje ves mam razmetan,
sršene mam u glav.
Pomislim, saj na kon’c vasi
je ena knjižnica,
ker sem kulturen mož za tri
se kar odpravim tja,
ker sem kulturen mož za tri
se kar odpravim tja.
Tam je zbran kulture cvet,
prav vse kar kaj velja.
En pisar je drug poet,
a tretji tiskat zna.
Ko beremo se kar kadi,
besede plešejo.
Noben’mu dam se ne mudi,
saj branja žejni smo,
nobenmu dam se ne mudi
saj branja žejni smo.
Dvorska knjižnica veliko članov ‘ma,
tam se rada okrepča zares visoka družba vsa.
Dvorska knjižnica je kulture hram
in če tjakaj boš zavil lahko postal boš član.
Dvorska knjižnica veliko članov ‘ma
v dvorski knjižnici lahko beremo in tiskamo.
V dvorsko knjižnico pridi, če si naš,
tu lahko dobiš roman v kozarcu al’ pa v flaš.
